Omemba: Blaž Lukan

»v ljubezni ni nič trajnega.«

»Gledališče je trdoživo in je o(b)stalo tudi v času vojn in drugih družbenih kriz. V ljudeh preprosto ostaja ta potreba po gledališču.«

»Dramaturg je tako sodelavec, ki ima v gledališkem procesu in kolektivu svoje logično mesto.«

»Seveda, ta vprašanja se dramaturgom v resnici nenehno zastavljajo in sodijo morda celo v samo definicijo dramaturgije.«

»Zares ne, saj ne moreš pisati drugače kot iz svoje subjektivnosti. To pa ne pomeni nujno pristranskosti.«

»Nisem kakšen dober napovedovalec prihodnosti. Gledališče je zelo odvisno od družbe in njenega razvoja.«

»Vsak njen prihod na oder prinaša novo dimenzijo in interpretativno fineso, s čimer ustvarja močno in navdihnjeno soigro s fantastičnim ansamblom.«

»Pri tem ga odlikuje predvsem psihofizična kondicija, njegova zavezanost izvajanju in klena prisotnost, ki se ne vda utrujenosti ali nezbranosti.«

»Tisto, kar naj bi bilo stvar najgloblje človekove notranje biti, v resnici le krhka in ranljiva lamela.«

»V preteklih 17 dneh smo pokazali, da je Prešernovo gledališče pomemben gradnik slovenskega gledališkega polja.«

»Posebna kvaliteta besedila je atmosferičnost, ali bolje zapisano: občutek za gradnjo atmosfer.«

»Umetnost je potrebna in brez nje bi se svet najbrž ustavil.«

»Kapitalizem bo prej uničil človeka kot umetnost.«

»Otroštvo je edini vir ustvarjanja.«

»Televizija nagiba v informativno stran, zato meni, da bo tovrstnih produkcij vedno manj.«

»Vrt je tudi simbol duše. Predstava Hortus Conclusus se bo potopila v imaginarne prostore, kjer poezija prijateljuje s filozofijo.«

»Če danes samo pomislim, da smo včasih v sezonah pripravili po dvanajst premier in več, komaj morem verjeti, kaj vse sem tudi sam doživljal kot igralec ter kolegi in kolegice igralke in igralci ob meni in pred mano. Kako smo zvadili in igrali vedno nova besedila, kako smo si jih zapomnili, včasih porabili za študij le izjemno kratkih od 18 do 25 dni. Kako smo gostovali v vsaki malo večji 'luknji' po stokrat na sezono, spali včasih dobesedno na slamnjačah, a vztrajali in vztrajali in se imeli v bistvu lepo. Morda celo lepše, kot se imajo igralci in ljudje vsevprek danes, ko se vsakomur nekam tako hudo mudi.«

»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«

»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj besedila oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v večini tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«

»Merili konteksta in prevpraševanja odrskega izraza Lukan po lastnih besedah pri ogledu predstav ni sledil vnaprejšnjemu konceptu, saj se je ta namreč izoblikoval sproti, bolj kot intuitivno vodilo za orientacijo po ogledanem kakor pa čvrst sistem; če sem popolnoma natančen, so ta koncept pravzaprav spodbudile ravno uprizoritve, v katerih je bil najbolj izražen. Če ga poskušam čim bolj jedrnato opisati, sem v širši izbor za tekmovalni program uvrščal uprizoritve, ki so kar najbolj upoštevale dve merili: merilo konteksta in merilo prevpraševanja odrskega izraza.«

»Trenutno stanje slovenskega gledališča ocenjujem kot solidno, brez velikih odstopanj navzgor ali navzdol, z nekaj izrazitimi presežki, ki so, tako upam, zbrani v predlogu tekmovalnega programa.«

»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino. Njegova igra vselej prihaja, kot je bilo nekoč zapisano, 'iz resničnega epicentra gledališča'.«

»Zanima me ne toliko konkretna vloga kot delo z ljudmi, ki nosijo v sebi strast do teatra, strast do ustvarjanja.«

»Je nekaj posebnega, gre za krono, največje priznanje za igralske in gledališke dosežke.«

»Nenehno ustvarjanje, ki te povleče, je kot neke vrste droga. Potem so tu ljudje v teatru, ves čas si v stiku z literaturo, z zanimivimi ljudmi. Mislim, da je to glavni razlog. In ta neposreden stik z gledalci.«

»Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom.«

»Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje.«

»Zelo prepričljivo nakazati vzdušje kataklizmičnega časa, v katerega je postavljena zgodba.«

»Scenografija Branka Hojnika zelo dobro pričara vzdušje obupanih ljudi v brezizhodnosti sveta, ki se je še včeraj zdel popoln.«

»Njihov pogovor se kmalu spreobrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti.«